INVALIDNE OSEBE V KRIZNIH RAZMERAH

Invalidna oseba ima vse pravice in svoboščine, ki izhajajo iz Ustave in zakonov in te ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo, premoženje, rojstvo, izobraževanje, družbeni položaj ali druge značilnosti, brez kakršnekoli diskriminacije.
 

Potrebe invalidnih oseb, torej državljanov invalidov, so priznane na isti pravni ravni. Vse nujne službe, ki sodelujejo pri pomoči, to počnejo in pomagajo na ustrezen in najboljši način za invalidne osebe.
 

Doslej smo imeli razmere, ko so različne službe načrtovale nekatere posebne ukrepe, vendar na način, ki ga vidijo z njihovega vidika. To je prvič, da je vključena uporabniška perspektiva.
Invalidna oseba, ne glede na vrsto invalidnosti: ali gre za
slepo osebo, za gibalno ovirano osebo, ki se premika s
pomočjo invalidskega vozička ali z drugimi pripomočki, ali
je gluha oseba, se bo drugače odzvala:
Slepa oseba v zaprtem prostoru lahko zavoha dim, vendar
ne prepozna, kje je vir požara in je možna tudi težava v
evakuaciji, če je slepa oseba v tem prostoru sama.
Gluhe osebe imajo problem opozarjanja in problem
poročanja, ko se pojavi požar v stavbi, pri tem gluha oseba
ne more slišati navodil sosedov, navodil hišnega upravnika,
civilne zaščite ali druge osebe, ki bo poklicala sosede k
evakuaciji iz stavbe.
Če govorimo o osebah, ki so gibalno ovirane, so
nepokretne, ali se premikajo s pomočjo invalidskega
vozička, torej pri prenosu osebe na stolu, postelji ali v
invalidskem vozičku v objektu, v katerem je bil morda požar
in naprej izven objekta, je pomembna hitrost zagotavljanja
pomoči, a obstaja več arhitekturnih ovir in težav.
Vsaka invalidna oseba, z višjo stopnjo invalidnosti, bi na
prostem morala imeti osebnega pomočnika. To samodejno
zmanjša tveganje, da bodo v požaru na prostem
ponesrečeni.
Vnaprej bi bilo treba predvideti, kako zagotoviti enako
raven zaščite pred različnimi vrstami nevarnosti, vsem
ljudem, ne glede na vrsto invalidnosti.
Poleg tega, da pripadniki služb za nujne primere dejansko
podajajo informacije o tem, za kakšno nevarnost gre, je
zelo pomembno, da, samodejno vedo, kako ob določeni
nesreči komunicirati z invalidno osebo, s katero se 

srečujejo. V idealnem primeru bi službe za nujne primere
že vedele, da v določenih objektih, če govorimo o zaprtih
prostorih, živijo invalidne osebe z določeno vrsto
invalidnosti in posebnostmi, ki so pristranske.
Pri odhodu na teren mora gasilec vedeti, kako bo
komuniciral z gluho osebo in jo bo napotil k evakuaciji iz
prostorov ali podobno ali kako bo prenesel prestrašeno
osebo ali jo bo sploh lahko prenesel na invalidski voziček in
kakšen prenos bo moral opraviti, da bo osebo spravil iz
objekta, kjer se nahaja.
V pripravo načrta za evakuacijo in opozarjanje je potrebno
vključiti tudi invalidne osebe. V začetku načrtovanja morajo
biti vključene vse zainteresirane strani, zato morajo
invalidne osebe same s svojimi družinskimi člani biti
pripravljeni razmišljati in preudarjati o takšnih razmerah.
Še bolj pomembno je za tiste nujne službe, ki vstopajo v
stanovanje in hišo invalidne osebe, torej družine, v kateri je
član invalidna oseba, da vedo, kako z njimi kratko, jasno in
jedrnato komunicirati, za gluhe pa je izjemno pomembna
možnost branja z ustnic in znanje hrvaškega znakovnega
jezika.
Na lokalni ravni bi načrte za evakuacijo morali izdelati v
sodelovanju z družinami, kar pravzaprav potrjuje, da
družinski evakuacijski načrt začne pri družini. Družinski
evakuacijski načrt prikazuje, kje se bo družina srečala, da
vse deluje, če pride do nesreče, ko pa je v družini invalidna
oseba, ta družinski evakuacijski načrt postane obveznost
nekoliko večjega obsega, npr. nekega vhoda, nekega
soseda, stavbe, po vsem tem pa tudi območja enote
lokalne samouprave.
Poskrbeti moramo za ljudi, kot so osebni pomočniki, ki
osebam z največjo stopnjo invalidnosti zagotavljajo
storitve, da v družinski evakuacijski načrt vključimo tudi
spremljevalce slepih in tolmače znakovnega jezika za

gluhe. To so ljudje, ki so v takem trenutku lahko v veliko
pomoč, tako invalidnim osebam kot reševalnim službam.
V primeru velike nevarnosti, zaradi katere se mora pričeti s
takojšnjo evakuacijo iz hiše, je najpomembnejše, da
invalidne osebe s seboj vzamejo svoje ortopedske
pripomočke, brez katerih ne morejo.
Invalidski voziček nekomu pomeni nadomestilo za noge,
zato moramo zanj poskrbeti. Do zdravil lažje pridemo prek
zdravstvene zaščite, kot do ortopedskega pripomočka, ki je
prilagojen osebnim potrebam vsake osebe in je nekaj, kar
je njegov sestavni del.
Ko govorimo, da v primeru požara in drugih nevarnosti
moramo rešiti življenja, mislimo tudi na hišne ljubljenčke, v
primeru slepih ljudi pa govorimo o osebnem pomočniku –
psu vodniku, ki ima drugačne sposobnosti, ki je celo več
kot hišni ljubljenček, zato moramo zanj posebej poskrbeti.
To so torej vsi dejavniki, ki so majhne stvari in morda v
kriznem trenutku predstavljajo veliko tveganje in lahko
rečemo, da to ni prednostna naloga, zato jo moramo vnesti
v našo zavest v časih, ko ne gre za krizne razmere.
Prihajamo do primerov nekaterih počasnih nevarnosti, ki jih
je moč predvideti, kot so npr. poplave, suše, ali prihajajoče
ledene ujme, morda se širi nek radioaktivni oblak, ko
evakuacijo načrtujemo v daljšem časovnem obdobju, pa
vse do pandemije, epidemije, v kateri se pravkar nahajamo
in se vsakodnevno prek medijev moramo obveščati,
izobraževati in imeti vsakodnevni stik.
Krizne razmere so zelo stresne za vsakega posameznika,
a za invalidno osebo še toliko bolj, zato je izjemno
pomembno podati na način prilagojen invalidni osebi, točna
in jasna sporočila, ki jih prenašajo sredstva javnega
obveščanja, najsi bodo to sporočila gasilcev, katerekoli
nujne službe, štaba civilne zaščite, pomembno je računati
tudi na to skupino državljanov. Zelo je pomembno, da vse
tiskovne konference, ki posredujejo vse te informacije, da

jih posredujejo s tolmačem znakovnega jezika za gluhe,
vsekakor pa je treba poskrbeti, da so navodila jasna,
jedrnata in da se invalidna oseba zlahka znajde, kot tudi
oseba, ki zanj skrbi ali podobno.
Na primer, situacija, ki bi ji bilo treba dati posebno
pozornost, je primer evakuacije invalidnih oseb iz njihovih
domov, v primeru nenadnih poplav.
Imajo naše reševalne službe prilagojene čolne za
evakuacijo oseb v invalidskih vozičkih? Problem
namestitve in rehabilitacije invalidne osebe v trenutku, ko jo
prevzamete in rešite iz z vodo obdanega objekta.
Imajo naše dvorane prilagojene sanitarne prostore?
Imamo prilagojene prostore za nastanitev invalidne osebe?
Osebi, ki ni invalidna oseba ni enako težko kot invalidni
osebi opravljati osnovne fiziološke potrebe in se prilagajati
vsem vrstam sanitarnih prostorov. To vse so majhne
stvari, ki nekomu pomenijo življenje.
Vsi državljani smo enakovredni in enakopravni in invalidne
osebe morajo prejemati enako podporo nujnih služb.
Torej, celotna zgodba ima zagotovljen uspeh takrat, ko so
vsi vključeni. In to je državljanska pravica vsake invalidne
osebe, da uživa vse storitve, ki obstajajo v skupnosti na
enaki ravni z vsemi drugimi.